Potsdamska konferenca (tudi Berlinska konferenca) - tretje in zadnje uradno srečanje treh voditeljev Velike trojke - sovjetskega voditelja Josepha Stalina, ameriškega predsednika Harryja Trumana (ZDA) in britanskega premierja Winstona Churchilla (od 28. julija je Clement Attlee na konferenci zastopal Britanijo namesto Churchilla).
Konferenca je potekala od 17. julija do 2. avgusta 1945 v bližini Berlina v mestu Potsdam v palači Cecilienhof. Obravnaval je številna vprašanja, povezana s povojnim redom miru in varnosti.
Napredek pogajanj
Pred konferenco v Potsdamu so se "velika trojka" sestali na teheranski in jaltski konferenci, od katerih je bila prva konec leta 1943, druga pa v začetku leta 1945. Predstavniki držav zmagovalk naj bi razpravljali o nadaljnjem stanju po predaji Nemčije.
Za razliko od prejšnje konference na Jalti so se tokrat voditelji ZSSR, ZDA in Velike Britanije obnašali manj prijazno. Vsak si je prizadeval, da bi na sestanku izkoristil svoje koristi in vztrajal pri svojih pogojih. Po besedah Georgija Žukova je največjo agresijo pripeljal britanski premier, a je Stalinu na miren način uspelo kolega hitro prepričati.
Po mnenju nekaterih zahodnih strokovnjakov naj bi se Truman obnašal kljubovalno. Zanimivo je dejstvo, da je bil za predsednika konference imenovan na priporočilo sovjetskega voditelja.
Med konferenco v Potsdamu je potekalo 13 sestankov s kratkim odmorom, povezanim z parlamentarnimi volitvami v Veliki Britaniji. Tako se je Churchill udeležil 9 sestankov, nato pa ga je zamenjal novoizvoljeni premier Clement Attlee.
Ustanovitev Sveta zunanjih ministrov
Na tem srečanju so se Veliki trije dogovorili o ustanovitvi Sveta zunanjih ministrov (CFM). Treba je bilo razpravljati o povojni strukturi Evrope.
Novo ustanovljeni Svet naj bi razvil mirovne sporazume z nemškimi zavezniki. Omeniti velja, da so bili v tem telesu predstavniki ZSSR, Britanije, Amerike, Francije in Kitajske.
Rešitve nemškega problema
Na konferenci v Potsdamu so največ pozornosti namenili vprašanjem nemške razorožitve, demokratizacije in odprave kakršnih koli manifestacij nacizma. V Nemčiji je bilo treba uničiti celotno vojaško industrijo in celo tista podjetja, ki so teoretično lahko proizvajala vojaško opremo ali strelivo.
Hkrati so šefi ZSSR, ZDA in Velike Britanije razpravljali o vprašanju nadaljnjega političnega življenja Nemčije. Po odpravi vojaškega potenciala se je morala država osredotočiti na razvoj kmetijskega sektorja in miroljubne industrije za domačo porabo.
Politiki so prišli do enotnega mnenja, da bi preprečili ponovno oživitev nacizma in da bi lahko Nemčija kdaj porušila svetovni red.
Nadzorni mehanizem v Nemčiji
Na konferenci v Potsdamu je bilo potrjeno, da se bo vsa vrhovna oblast v Nemčiji izvajala pod strogim nadzorom Sovjetske zveze, Amerike, Britanije in Francije. Vsaka od držav je dobila ločeno cono, ki naj bi se razvijala v skladu z dogovorjenimi pravili.
Omeniti velja, da so udeleženci konference Nemčijo obravnavali kot enotno gospodarsko celoto in si prizadevali ustvariti mehanizem, ki bi omogočal nadzor različnih industrij: industrije, kmetijskih dejavnosti, gozdarstva, avtomobilskega prometa, komunikacij itd.
Popravki
Med dolgotrajnimi razpravami med voditelji držav antihitlerjevske koalicije je bilo odločeno, da se odškodnine dobijo po načelu, da vsaka od 4 držav, ki so zasedle Nemčijo, povrne svoje zahtevke za odškodnino samo v svoji coni.
Ker je ZSSR utrpela največjo škodo, je dobila zahodna ozemlja Nemčije, kjer so bila industrijska podjetja. Poleg tega je Stalin zagotovil, da je Moskva prejela odškodnino iz ustreznih naložb Nemčije v tujini - v Bolgarijo, Madžarsko, Romunijo, Finsko in Vzhodno Avstrijo.
Od zahodnih regij okupacije je Rusija prejela 15% zasežene industrijske opreme, ki je Nemcem v zameno dala potrebno hrano, ki je bila dostavljena iz ZSSR. Prav tako je mesto Konigsberg (danes Kaliningrad) odšlo v Sovjetsko zvezo, o čemer so razpravljali "Veliki trije" že v Teheranu.
Poljsko vprašanje
Na konferenci v Potsdamu je bilo odobreno ustanovitev začasne vlade narodne enotnosti na Poljskem. Zaradi tega je Stalin vztrajal, naj ZDA in Velika Britanija prekinejo kakršen koli odnos s poljsko vlado v izgnanstvu v Londonu.
Poleg tega sta se Amerika in Britanija zavezali, da bosta podpirali začasno vlado in olajšali prenos vseh dragocenosti in premoženja, ki so bile pod nadzorom vlade v izgnanstvu.
To je privedlo do dejstva, da se je konferenca odločila za razpustitev poljske vlade v izgnanstvu in zaščito interesov začasne poljske vlade. Vzpostavljene so bile tudi nove poljske meje, kar je sprožilo dolgotrajno razpravo med velikimi tremi.
Sklepanje mirovnih pogodb in sprejem v OZN
Na konferenci v Potsdamu so veliko pozornosti namenili političnim vprašanjem v zvezi z državami, ki so bile med drugo svetovno vojno (1939-1945) zaveznice nacistične Nemčije, nato pa z njo prekinile in prispevale k boju proti tretjemu rajhu.
Zlasti Italija je bila priznana kot država, ki je na vrhuncu vojne prispevala k uničenju fašizma. V zvezi s tem so se vse strani dogovorile, da jo sprejmejo v novo ustanovljeno Organizacijo Združenih narodov, ki je bila ustanovljena za podporo miru in varnosti po vsem planetu.
Na predlog britanskih diplomatov je bila sprejeta odločitev, da se ugodi prošnjam za sprejem v OZN držav, ki so med vojno ostale nevtralne.
V Avstriji, ki so jo zasedle 4 zmagovalne države, je bil uveden zavezniški nadzorni mehanizem, zaradi česar so bila vzpostavljena 4 okupacijska območja.
Sirija in Libanon sta OZN zaprosila za umik okupatorskih sil Francije in Velike Britanije s svojih ozemelj. Posledično je bilo njihovim prošnjam ugodeno. Delegati konference v Potsdamu so poleg tega razpravljali o vprašanjih, povezanih z Jugoslavijo, Grčijo, Trstom in drugimi regijami.
Pomembno je omeniti, da sta bili Amerika in Velika Britanija izredno zainteresirani za to, da je ZSSR napovedala vojno Japonski. Kot rezultat je Stalin obljubil, da se bo pridružil vojni, kar je bilo tudi storjeno. Mimogrede, sovjetskim vojakom je v samo 3 tednih uspelo premagati Japonce, zaradi česar so se morali predati.
Rezultati in pomen konference v Potsdamu
Potsdamski konferenci je uspelo skleniti številne pomembne sporazume, ki so jih podprle druge države sveta. Zlasti so bile vzpostavljene norme miru in varnosti v Evropi, začel se je program za razorožitev in denacifikacijo Nemčije.
Voditelji držav zmagovalk so se strinjali, da morajo meddržavni odnosi temeljiti na načelih neodvisnosti, enakosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Na konferenci je bila dokazana tudi možnost sodelovanja med državami z različnimi političnimi sistemi.
Fotografija konference v Potsdamu