Anton Semenovič Makarenko (1888-1939) - svetovno znani pedagog, učitelj, prozaist in dramatik. Po Unescovem mnenju je eden od štirih vzgojiteljev (skupaj z Deweyem, Kershenshteinerjem in Montessorijem), ki so v 20. stoletju določili način pedagoškega mišljenja.
Večino svojega življenja je posvetil prevzgoji težkih najstnikov, ki so nato postali spoštovani državljani, ki so v življenju dosegli velike višine.
V biografiji Makarenka je veliko zanimivih dejstev, o katerih bomo povedali v tem članku.
Pred vami je torej kratka biografija Antona Makarenka.
Biografija Makarenko
Anton Makarenko se je rodil 1. (13.) marca 1888 v mestu Belopole. Odraščal je in je bil vzgojen v družini uslužbenca železniške postaje Semjona Grigorieviča in njegove žene Tatjane Mihajlovne.
Kasneje so starši bodoče učiteljice imeli dečka in deklico, ki sta umrla v otroštvu.
Otroštvo in mladost
Anton kot otrok ni bil dobrega zdravja. Iz tega razloga se je redko igral s fanti na dvorišču in dolgo časa preživel s knjigami.
Čeprav je bil glava družine preprost delavec, je rad bral, saj je imel precej veliko knjižnico. Kmalu se je pri Antonu razvila kratkovidnost, zaradi katere je bil prisiljen nositi očala.
Vrstniki so Makarenka pogosto ustrahovali in ga klicali "v očalah". Pri 7 letih je hodil v osnovno šolo, kjer je pokazal dobre sposobnosti pri vseh predmetih.
Ko je bil Anton star 13 let, sta se s starši preselila v mesto Krjukov. Tam je nadaljeval študij na lokalni štiriletni šoli in nato zaključil enoletni pedagoški tečaj.
Kot rezultat je Makarenko lahko učil pravo šolarjem.
Pedagogika
Po nekaj letih poučevanja je Anton Semenovič vstopil na Poltavsko učiteljsko univerzo. V vseh disciplinah je prejel najvišje ocene, posledično pa je z odliko diplomiral na univerzi.
Takrat je Makarenko začel pisati svoja prva dela. Maksima Gorkega je poslal svojo prvo zgodbo "Neumen dan", ki je želel izvedeti njegovo mnenje o svojem delu.
Kasneje je Gorky odgovoril Antonu. V svojem pismu je ostro kritiziral svojo zgodbo. Zaradi tega je Makarenko 13 let opustil pisanje.
Omeniti velja, da bo Anton Semenovič vse življenje vzdrževal prijateljske odnose z Gorkyjem.
Makarenko je začel razvijati svoj slavni pedagoški sistem v delovni koloniji za mladoletne kriminalce v vasi Kovalevka blizu Poltave. Poskušal je najti najučinkovitejši način izobraževanja najstnikov.
Zanimivo je dejstvo, da je Anton Makarenko preučeval dela številnih učiteljev, vendar ga nobeden ni razveselil. V vseh knjigah je bilo predlagano, da se otroke prevzgojno izobražuje, kar ni omogočalo iskanja stikov med učiteljem in oddelki.
Makarenko jih je vzel pod svoje okrilje in jih razdelil v skupine, ki jim je ponudil, da svoje življenje opremijo z lastnimi rokami. Pri odločanju o pomembnih vprašanjih se je vedno posvetoval s fanti in jim dal vedeti, da je njegovo mnenje zanj zelo pomembno.
Sprva so se učenci pogosto obnašali surovo, pozneje pa so začeli vse bolj spoštovati Antona Makarenka. Sčasoma so starejši otroci prostovoljno prevzeli pobudo v svoje roke in ponovno vzgojili mlajše otroke.
Tako je Makarenko lahko ustvaril učinkovit sistem, v katerem so nekoč drzni učenci postali "normalni ljudje" in skušali svoje ideje prenesti na mlajšo generacijo.
Anton Makarenko je otroke spodbudil, naj si prizadevajo za izobraževanje, da bodo v prihodnosti imeli dostojen poklic. Veliko pozornosti je posvečal tudi kulturnim dejavnostim. V koloniji so pogosto uprizarjali predstave, kjer so bili igralci vsi isti učenci.
Zaradi izjemnih dosežkov na izobraževalnem in pedagoškem področju je človek postal ena najbolj znanih osebnosti svetovne kulture in pedagogike.
Kasneje je bil Makarenko poslan na čelo druge kolonije v bližini Harkova. Oblasti so želele preizkusiti, ali je bil njegov sistem uspešen ali je dejansko deloval.
Anton Semenovich je na novem mestu hitro vzpostavil že preizkušene postopke. Zanimivo je, da je s seboj vzel več uličnih otrok iz stare kolonije, ki so mu pomagali pri delu.
Težki najstniki so pod vodstvom Makarenka začeli dostojno živeti, znebiti se slabih navad in tatovih veščin. Otroci so posejali polja in nato poželi bogato letino, pridelali pa so tudi različne izdelke.
Poleg tega so se ulični otroci naučili izdelovati kamere FED. Tako so se mladostniki lahko samostojno prehranjevali, skoraj brez potrebe po financiranju države.
Takrat so biografije Antona Makarenka napisale 3 dela: "30. marec", "FD-1" in legendarno "Pedagoško pesem". Isti Gorky ga je spodbudil, da se je vrnil k pisanju.
Po tem je bil Makarenko premeščen v Kijev na mesto pomočnika vodje oddelka za delovne kolonije. Leta 1934 je bil sprejet v Zvezo sovjetskih pisateljev. Za to je bila v veliki meri zaslužna »Pedagoška pesem«, v kateri je s preprostimi besedami opisal svoj vzgojni sistem in prinesel tudi veliko zanimivosti iz svoje biografije.
Kmalu je bila napisana obtožba zoper Antona Semenoviča. Očitali so mu kritiko Jožefa Stalina. Opozorjeni s strani nekdanjih kolegov se je uspel preseliti v Moskvo, kjer je nadaljeval s pisanjem knjig.
Makarenko skupaj z ženo izda "Knjigo za starše", v kateri predstavi svoj pogled na vzgojo otrok. Pisalo je, da vsak otrok potrebuje ekipo, ki mu je nato pomagala pri prilagajanju v družbi.
Pozneje bodo na podlagi pisateljevih del posneli filme, kot so "Pedagoška pesem", "Zastave na stolpih" in "Veliki in mali".
Osebno življenje
Antonova prva ljubimka je bila deklica z imenom Elizaveta Grigorovich. V času srečanja z Makarenkom je bila Elizabeth poročena s duhovnikom, ki jih je dejansko predstavil.
Pri 20 letih je bil fant v groznih odnosih z vrstniki, zaradi česar je hotel samomor. Da bi mladeniča zaščitil pred takim dejanjem, je duhovnik z njim opravil več kot en pogovor in v pogovore vključil njegovo ženo Elizabeto.
Kmalu so mladi spoznali, da so zaljubljeni. Ko je Antonov oče izvedel za to, ga je brcnil iz hiše. Kljub temu Makarenko ni hotel zapustiti svoje ljubljene.
Kasneje bo Anton Semjonovič skupaj z Elizabeto delal v koloniji Gorki. Njuna zveza je trajala 20 let in se končala z odločitvijo Makarenka.
Učitelj je sklenil uradni zakon šele pri 47 letih. S svojo bodočo ženo Galino Stakhievno se je spoznal v službi. Ženska je delala kot inšpektorica Ljudskega komesarijata za nadzor in nekoč prišla na pregled v kolonijo.
Iz prejšnjega zakona je imela Galina sina Leva, ki ga je Makarenko posvojil in vzgojil kot svojega. Od svojega brata Vitalija je imel tudi posvojeno hčerko Olimpijo.
To je bilo posledica dejstva, da je moral belogardist Vitalij Makarenko v mladosti zapustiti Rusijo. Emigriral je v Francijo in za seboj pustil nosečo ženo.
Smrt
Anton Semenovič Makarenko je umrl 1. aprila 1939 v starosti 51 let. Umrl je v zelo nenavadnih okoliščinah.
Moški je nenadoma umrl v še vedno nejasnih okoliščinah. Po uradni različici je umrl zaradi srčnega napada, ki se mu je zgodil v vlaku.
Vendar je bilo veliko govoric, da naj bi Makarenka aretirali, zato njegovo srce ni moglo zdržati takšnega stresa.
Obdukcija je pokazala, da je imelo učiteljevo srce nenavadne poškodbe zaradi zastrupitve. Vendar potrditve zastrupitve ni bilo mogoče dokazati.
Fotografije Makarenko
