Molotov-Ribbentropov pakt

Pakt o nenapadanju med Nemčijo in ZSSR (poznan tudi kot Molotov-Ribbentropov pakt ali Hitler-Stalinov pakt) - medvladni sporazum, ki so ga 23. avgusta 1939 podpisali vodje oddelkov za zunanje zadeve Nemčije in ZSSR v osebah Joachima Ribbentropa in Vjačeslava Molotova.

Določbe nemško-sovjetskega pakta so zagotavljale mir med obema stranema, vključno z izjavo, da nobena od vlad ne bo stopila v zavezništvo ali pomagala sovražnikom druge strani.

Danes je pakt Molotov-Ribbentrop eden najpogostejših zgodovinskih dokumentov na svetu. V mnogih državah, vključno z Rusijo, se na predvečer 23. avgusta v tisku in na televiziji začne aktivna razprava o pogodbi med največjimi voditelji tedanjega sveta - Stalinom in Hitlerjem.

Pakt Molotov-Ribbentrop je povzročil izbruh druge svetovne vojne (1939-1945). Odvezal je roke fašistični Nemčiji, ki si je zadala podrediti ves svet.

V tem članku si bomo ogledali zanimiva dejstva v zvezi s pogodbo, pa tudi glavne dogodke, določene v kronološkem vrstnem redu.

Pakt o vojni

Tako sta 23. avgusta 1939 Nemčija pod vodstvom Adolfa Hitlerja in ZSSR pod vodstvom Jožefa Stalina sklenili sporazum in 1. septembra se je začela najbolj krvava in obsežna vojna v človeški zgodovini.

Osem dni po podpisu pakta so Hitlerjeve čete napadle Poljsko, 17. septembra 1939 pa je sovjetska vojska vstopila na Poljsko.

Ozemeljska delitev Poljske med Sovjetsko zvezo in Nemčijo se je končala s podpisom pogodbe o prijateljstvu in dodatnega tajnega protokola k njej. Tako so bile leta 1940 baltske države, Besarabija, severna Bukovina in del Finske priključene ZSSR.

Tajni dodatni protokol

S tajnim protokolom so bile opredeljene "meje interesnih področij" Nemčije in Sovjetske zveze v primeru teritorialne in politične reorganizacije regij, ki so del Finske, Estonije, Latvije, Litve in poljske države.

Po izjavah sovjetskega vodstva je bil namen sporazuma zagotoviti vpliv ZSSR v vzhodni Evropi, saj bi brez tajnega protokola pakt Molotov-Ribbentrop izgubil svojo moč.

V skladu s protokolom je severna meja Litve postala meja interesnih področij Nemčije in ZSSR v baltskih državah.

Vprašanje samostojnosti Poljske naj bi rešili kasneje, po razpravi strank. Hkrati je Sovjetska zveza izkazala posebno zanimanje za Besarabijo, zaradi česar Nemčiji ni bilo treba uveljavljati pravic na teh ozemljih.

Pakt je korenito vplival na nadaljnjo usodo Litovcev, Estoncev, Latvijcev, pa tudi zahodnih Ukrajincev, Belorusov in Moldavcev. Na koncu so bila ta ljudstva skoraj v celoti vključena v ZSSR.

V skladu z dodatnim protokolom, katerega izvirnik so v arhivu Politbiroja našli šele po razpadu ZSSR, nemška vojska leta 1939 ni napadla vzhodnih delov Poljske, naseljenih predvsem z Belorusi in Ukrajinci.

Poleg tega fašisti niso vstopili v baltske države. Kot rezultat, so bila vsa ta ozemlja vzeta pod nadzor Sovjetske zveze.

Med vojno s Finsko, ki je bila del ruskih interesnih sfer, je Rdeča armada zasedla del te države.

Politična ocena pakta

Ob vseh dvoumnih ocenah pakta Molotov-Ribbentrop, ki jih danes ostro kritizirajo številne države, je treba priznati, da v resnici ni presegel prakse mednarodnih odnosov, sprejete pred drugo svetovno vojno.

Na primer, leta 1934 je Poljska sklenila podoben sporazum z nacistično Nemčijo. Poleg tega so druge države poskušale podpisati podobne sporazume.

Kljub temu je dodatni tajni protokol, priložen paktu Molotov-Ribbentrop, nedvomno kršil mednarodno pravo.

Omeniti je treba tudi, da Sovjetska zveza s tem sporazumom ni prejela toliko ozemeljskih koristi kot dodatni dve leti časa za pripravo na morebitno vojno s tretjim rajhom.

Hitlerju se je nato dve leti uspelo izogniti vojni na dveh frontah in zaporedoma premagati Poljsko, Francijo in majhne evropske države. Tako naj bi bilo po mnenju številnih zgodovinarjev Nemčija glavna stranka, ki bi imela koristi od pakta.

Ker so bili pogoji tajnega protokola nezakoniti, sta se tako Stalin kot Hitler odločila, da dokumenta ne bosta objavila v javnosti. Zanimivo je dejstvo, da za protokol niso vedeli niti ruski niti nemški uradniki, z izjemo izjemno ozkega kroga ljudi.

Kljub vsem dvoumnostim pakta Molotov-Ribbentrop (kar pomeni njegov tajni protokol) bi ga bilo treba še vedno gledati v kontekstu trenutnih vojaško-političnih razmer v tistem času.

Po Stalinovi zamisli naj bi bila pogodba odgovor na politiko Hitlerjeve "pomirjenosti", ki sta jo vodili Velika Britanija in Francija, ki sta si prizadevala potisniti glavo proti dvema totalitarnima režimoma.

Leta 1939 je nacistična Nemčija prevzela nadzor nad Porenjem in v nasprotju z Versajsko pogodbo preorožila svoje čete, nakar je priključila Avstrijo in Češkoslovaško.

Politika Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije je v marsičem pripeljala do tako žalostnih posledic, ki so 29. septembra 1938 v Münchnu podpisale sporazum o delitvi Češkoslovaške. Več o tem preberite v članku "Münchenski sporazum".

Glede na vse našteto je nepošteno trditi, da je do druge svetovne vojne vodil le pakt Molotov-Ribbentrop.

Prej ali slej bi Hitler še vedno napadel Poljsko, večina evropskih držav pa si je prizadevala skleniti sporazum z Nemčijo in s tem samo osvoboditi roke nacistov.

Zanimivo dejstvo je, da so se do 23. avgusta 1939 vse močne evropske države, vključno z Britanijo, Francijo in Sovjetsko zvezo, poskušale pogajati z nemškim voditeljem.

Moralna ocena pakta

Takoj po sklenitvi pakta Molotov-Ribbentrop so številne svetovne komunistične organizacije ostro kritizirale sporazum. Hkrati se sploh niso zavedali obstoja dodatnega protokola.

Prokomunistični politiki so izrazili nezadovoljstvo zaradi približevanja med ZSSR in Nemčijo. Številni zgodovinarji verjamejo, da je prav ta pakt postal izhodišče za razkol mednarodnega komunističnega gibanja in razlog za razpad Komunistične internacionale leta 1943.

Več deset let kasneje, 24. decembra 1989, je Kongres ljudskih poslancev ZSSR uradno obsodil tajne protokole. Politiki so posebej poudarili dejstvo, da sta sporazum s Hitlerjem Stalin in Molotov sklenila na skrivaj od ljudi in predstavnikov komunistične partije.

Nemški izvirnik tajnih protokolov naj bi bil uničen v bombardiranju Nemčije. Konec leta 1943 pa je Ribbentrop naročil mikrofilmiranje najbolj tajnih evidenc nemškega zunanjega ministrstva po letu 1933, ki so štele približno 9800 strani.

Ko so bili različni oddelki zunanjega ministrstva v Berlinu po koncu vojne evakuirani v Turingijo, je javni uslužbenec Karl von Lesch prejel kopije mikrofilmov. Ukazano mu je bilo, naj uniči tajne dokumente, a Lesh se je odločil, da jih skrije zaradi osebnega zavarovanja in prihodnjega dobrega počutja.

Maja 1945 je Karl von Lesch prosil britanskega podpolkovnika Roberta K. Thomsona, naj osebno pismo pošlje Duncanu Sandysu, Churchillovemu zetu. V pismu je napovedal tajne dokumente, pa tudi, da jih je pripravljen zagotoviti v zameno za svojo nedotakljivost.

Polkovnik Thomson in njegov ameriški kolega Ralph Collins sta se strinjala s temi pogoji. Mikrofilmi so vsebovali kopijo pakta Molotov-Ribbentrop in tajni protokol.

Posledice pakta Molotov-Ribbentrop

Negativne posledice pakta se še vedno čutijo v odnosih med Rusko federacijo in državami, ki jih je sporazum prizadel.

V baltskih državah in zahodni Ukrajini so Rusi imenovani "okupatorji". Na Poljskem sta ZSSR in nacistična Nemčija praktično izenačeni. Posledično imajo mnogi Poljaki negativen odnos do sovjetskih vojakov, ki so jih pravzaprav rešili pred nemško okupacijo.

Po mnenju ruskih zgodovinarjev je takšno moralno sovraštvo Poljakov nepošteno, saj noben od približno 600.000 ruskih vojakov, ki so umrli med osvoboditvijo Poljske, ni slišal za tajni protokol pakta Molotov-Ribbentrop.